Vaš brskalnik ne podpira Javascripta!
 
 
Domov  |  Člani  |  Glasba  |  Koncerti  |  Promo  |  Kontakt
Po poti življenja [2014]
Sij obzorja (EP) [2013]
Besedila
1. Po poti življenja

(instrumentalen)

[Na vrh]

2. Glas srca

V sanjah videla sem drugače svet,
ki ga poznamo iz vsakdanjosti;
slišala sem glas, ki zbudil v meni je up.

Gledam v nebo in se zamislim,
kaj če strah bo premagal vse,
kar v meni dobro je?

Objame neznana energija me
in zbistri moj pogled,
mi jasno je ...

Zdaj verjamem, da vsak je gospodar svoje usode,
ki ga vodi, in vem, da prišel bo čas,
ko vzplamti upanje tudi za mé.

Gledam v nebo in se zamislim,
kaj če strah bo premagal vse,
kar v meni dobro je?

Objame neznana energija me
in zbistri moj pogled,
mi jasno je ...

[Na vrh]

3. Divja jaga

V nočnem hladu, gozdni tišini,
zbudi se spomin na pozabljene dni;
na zgodbe, ki nekdaj smo jim verjeli,
o gonji, ki tu se godi.

Kdo ve? Je še tu, še vedno nas čaka?
Pozaba je krhek ščit pred temo,
ko zopet zbudijo se, zopet lovijo
med mrakom in črno nočjo!

Konec zdaj je mirnih dni,
divja jaga se godi!

Divja jaga! Bleščijo se oči
in na nebu v daljavi grom grmi,
med drevesi razbija in rjovi,
divja jaga za večno naj lovi!

»Pravljice,« rekli so, »Mit!« se smejali,
razum jim resnice videt' ni dal;
še tisto so noč svojo zmoto spoznali,
od groze jim dih je zastal.

Koraki, na stotine, tisoče bitij,
v meglicah odmeva oddaljen šepet,
naenkrat pa trušč in slepeča bleščava
prineseta strah in trepet!

Lezi v grm in se skrij,
da te jaga ne dobi!

Divja jaga! Bleščijo se oči
in na nebu v daljavi grom grmi,
med drevesi razbija in rjovi,
divja jaga za večno naj lovi!

[Na vrh]

4. Spomin tisočerih dni

Tisoč let in tisoč dni
ljudstva rod nas tu živi;
preko prelazov, prek gorá,
pot vodi do tega sveta ...

Polje rastočega žita nam nudi zlato,
z vrha goré kaplje rose nam misli bistré.
Slavimo njo, ki daje vse – darove čudežne!

Tisoč let in tisoč dni
ljudstva rod nas tu živi;
preko prelazov, prek gorá,
pot vodi do tega sveta ...

V milini dotika ljubezen v očeh se iskri,
dom naš v zavetju gozdov in objemu noči.
Nikdar pozabljen v mogočnosti, svet vseh pogumnih ljudi!

Ti so dali za nas svoje dobro ime,
da branili so častno srce.
Neustrašnost poguma nam vliva moč!

Tisoč let in tisoč dni
ljudstva rod nas tu živi;
preko prelazov, prek gorá,
pot vodi do naš'ga sveta ...

[Na vrh]

5. Temnina

Kaplja grenkobe je kanila v oči.
Čas samote kljuje srčnost ljudi.
Otopelost čutov hrani gnev.
Bulvar davno umrlih sanj kopni.

Daj, naj odpro se vrata,
naj uzrem izhod v tej temi!
Pusti mi še živeti,
brez utvar in morij!

Plod bojazni blodna misel se zdi.
Strah, neizbrisno vtisnjen v senci ljudi.
Hladne so besede brez glasu.
Utapljam se v pozabi svetlih dni.

Daj, naj odpro se vrata,
naj uzrem izhod v tej temi!
Pusti mi še živeti,
brez utvar in morij!

Daj mi nazaj kreposti,
da snamem temo izpred oči.
Dvome naj jutro vzame,
ko jok me zbudi ...

[Na vrh]

6. Nov začetek

Leta bitke so za mano,
v rokah nosim svojo zmago dalje.
Bol srca mi je tuja, moj pogled izostren,
vidim svojo slavo.

V prsih mirnost zapečatena
vliva mi pogum za nove cilje.
Moj ponos je povrnjen, strah pregnan iz duha,
vidim svojo slavo.

Čutiš moj utrip? Vidiš moje sanje?
Glej, in daj mi svojo dlan,
povedem te v ta kraj miru.

Pesem zmagoslavja slišim in
v mislih vedrina mi razum bodri.
Vsak korak je premišljen, dvomi del preteklosti.
Svojo slavo živim!

Čutiš moj utrip? Vidiš moje sanje?
Glej, in daj mi svojo dlan,
povedem te v ta kraj miru.

[Na vrh]

7. Pozabljeni svet

Pomnim dotik nežnih trav,
pesem gozdov
in modrino nad nami;
pomnim te čarne širjave,
ki so postale pepel.

Daj, zadnji pogled, zadnji spomin,
zastri mi oči pred zlobo ljudi, pred ognjem v temi;
pozabljeni čas, zastri mi oči.
Pomnim obrise v megli,
svetle oči,
upajoče poglede;
pomnim toplino obrazov,
ki so postali spomin.

Daj, zadnji pogled, zadnji spomin,
zastri mi oči pred zlobo ljudi, pred ognjem v temi;
pozabljeni čas, zastri mi oči.

Kaj, ko pade svet iluzij?
Kaj ostane takrat?
Daj, povej!
Daj, resnico povej!
Nemi krik,
zvezde sij.

Daj, zadnji pogled, edini spomin,
menjaj oči; dovolj je krvi, naj ogenj zaspi;
najdeni čas, odpri nam oči!

[Na vrh]

8. Moč brez imena

Nekoč bregovi njegovega rodu
bili so polni vseh dobrot,
a zdaj v strašni njih tegobi
v vsaki stvari vidijo nešteto zarot.

Bil je dan, bilo je sonce,
čudne sile vodile so korak moža;
po znani poti mnogih lovov
priveden je bil do tja.

V vetru valov
med glasovi volkov
izgovarja njeno se ime ...

To bitje novo, vsem prelepo,
rekli so, da zlo goji;
so mreže vrgli v svoje dobro,
da v njih se zlo to ulovi.

A vselej moč je tega bitja
le čar modrosti in življenja;
sledila je usodi brezmejno
in zaključila vsa njih trpljenja.

V vetru valov
med glasovi volkov
izgovarja njeno se ime ...
Brez strahu, brez okov, v ledeni senci
sledi njeno ime ...
Lelila ...

V drugem svetu, prej neznanem,
nova pot se vsem odpira.
Večnost ni jim več bojazen,
srce ima mir spokoja.

V vetru valov
med glasovi volkov
izgovarja njeno se ime ...
Brez strahu, brez okov, v ledeni senci
sledi njeno ime ...
Lelila...

[Na vrh]

9. Na odprto morje

Glej, že nebo se jasni in glej,
zvezda vzhoda nam kaže pot
med razburkane vode,
skoz' meglo in nemir.

Glej, v žarkih redči se megla in glej,
vode stekajo se čez rob,
(to je) rob sveta, kjer usoda je tok,
usmerjen navzven.

Razpnite vsa jadra,
da ujamemo veter vzhodne zvezde;
stran čaka nas pot nepoznana,
naš nov izziv.

Nihče naj se novosti ne brani,
svet je na naši dlani;
čakajo nas nova pota,
vse skrivnosti sveta.

Sonce zahaja na obzorju,
slika rdeče nebo,
nas je srce že željno poti,
ven, v odprti svet.

Glej, na obzorju se riše svet,
dimenzija, kjer nisi ujet,
kjer so meje mogočega
višje od neba.

Razpnite vsa jadra,
da ujamemo veter vzhodne zvezde;
stran čaka nas pot nepoznana,
naš nov izziv.

Nihče naj se novosti ne brani,
svet je na naši dlani;
čakajo nas nova pota,
vse skrivnosti sveta.

Sonce vzhaja na obzorju,
dan se prebuja iz noči,
nas je srce že željno poti,
ven, na odprto morjé.

[Na vrh]

10. Sledi zvezdi

Sledi zvezdi, naj korak vodi te.

Sledi zvezdi,
sledi soncu naprej,
korak naj vodi te.

Vsaka pot se začne,
ko se stran znova obrne;
vodi nas v nepoznani kraj,
upov polno obzorje.

Sled za sledjo pustimo
znak, da se ponovno borimo za obstoj,
in dan nam je čas,
da zgodi se nas usoda.

Sledi zvezdi, sledi soncu naprej,
korak naj vodi te.

Preko vseh teh ovir
novo sonce v nas bo spet zasijalo;
nikdar se pot ne konča,
vedno vodi nas prek vsega.

Sledi zvezdi, sij na obzorju,
korak naj vodi te daleč stran.

Prepusti se, naj vodi te misel;
kar je bilo, je le nem odsev.
Nova možnost, da ponovno se vzdigneš,
krila naj dajo ti vzgon.

Sledi zvezdi,
naj korak vodi te.

Sledi zvezdi, sij na obzorju,
korak naj vodi te daleč stran.

[Na vrh]

11. Spev zmagoslavja

(instrumentalen)

[Na vrh]


1. Prebujenje

(instrumentalen)

[Na vrh]

2. Boj

Strast do boja v njemu tli,
z željo da osvobodi,
svoj narod ki je ujet
v sovražni pesti.

Luč v temi, novo upanje
se zdi, da za oblegane
vselej dana skrita je moč,
ki slabemu sodi...

Boj, kot poslednje dejanje
vrne pravici priznanje,
sreča vodi do zmage ljudi,
ki k miru stremijo.

[Na vrh]

3. Njun svet

Spomin zapluje v nebo
razkrije nam tisto zlo,
ki storilo je vse
da premaga srce.

Z roko v roki bila,
srečna, mlada oba.
Sanje si delila,
se v ljubezni skrivala.

Skupaj ustvarila svet,
nežen kot je le cvet
Njuna želja le ta
za večno skupaj bi ostala.

Noč se v dolino spusti,
vse v tišini zaspi.
On tam gleda le njo,
roka boža telo.

Zli je izvedel za to
srd zameglil mu oko,
jeza v dvig teh pesti,
udarcem ne ubeži.

Tam stojita oba
nad vsemi povzdignjena,
le še zadnji pogled,
ločil ju je ta svet
(a oni ne).

Noč se zopet spusti,
vse v tišini zaspi.
On tam gleda le njo,
sence zaplešejo.

Zdaj sta skupaj v raju...

[Na vrh]

4. Modro obzorje

Modro obzorje dom je naših želja,
globočine mi krotimo.
Smer poti v odločnem pogledu,
vodi nas prek vseh meja...

Listje ospé se na utrujena tla,
naš korak po njih nas vodi.
Sonce še z zadnjim žarkom zasije,
nemost nam spregovori...

Svet na obzorje riše slike vseh obstoja,
sence nam pojo (v) odgovor.

[Na vrh]